Po starodavni kitajski filozofiji sta jin in jang dve nasprotni kategoriji. Na začetku je bil njun pomeni precej preprost. Nanašal se je npr. na odvračanje od sončne svetlobe ali soočenje z njo. Kasneje je bilo načelo jin– jang uporabljena za opisovanje veliko različnih stvari, kot so: vreme (hladno ali toplo), položaj (navzdol ali navzgor, desno ali levo, notranje ali zunanje), stanje gibanja (mobilno ali statično) in tako naprej. Teorija Jin in jang navaja, da naravni pojavi vsebujejo dva nasprotna vidika, s čimer tvorita koncept enotnosti nasprotij. Na splošno so tvorne (aktivne) stvari zunanje, dvigajoče, vroče, svetle, funkcionalne, torej hiper-funkcionalne narave jang; medtem ko so tiste, ki so statične, notranje, padajoče, hladne, temne, snovne in trajne, torej hipo-funkcionalne narave jin.
Kot teoretično orodje v tradicionalni kitajski medicini, se jin-jang načelo uporablja za študij fiziologije in patologije telesa ter za diagnosticiranje in zdravljenje bolezni. V človeškem telesu se obe stanji ves čas nasprotujeta, vendar vsako stanje zase ni stanju ravnotežja . Takoimenovano dinamično ravnovesje obeh nasprotij se stalno vzpostavlja znotraj telesa. Čeprav si jin in jang nasprotujeta, sta tudi medsebojno odvisna. Brez nasprotnega vidika, drugi vidik ne more obstajati, zato je vsak od obeh nasprotnih vidikov pogoj za obstoj drugega. Človeško telo (snov, materijo) predstavlja jin, medtem ko njegovo delovanje predstavlja jang. Snov je v telesu, medtem ko se funkcije telesa manifestirajo v njegovi zunanjosti.
Enovitost človeškega telesa lahko razumemo kot odnos med dvema nasprotjima. V TKM velja, da se zgornji del telesa, površina, okončine in pet fu organov (želodec, tanko in debelo črevo, žolčnik, mehur) nanašajo na jang medtem, ko se spodnji del telesa, njegova notranjost , trebuh in pet zang organov (srce, vranica, pljuča, ledvice, jetra), nanašajo na jin. Normalne življenjske aktivnosti celega telesa telesa so posledica dinamičnih in harmoničnih odnosov med jin in jang organi, ki so nujni za dobro zdravje.
Relativna prekomernost jin ali jang, ki presega normalno raven, spodbuja patološke spremembe. Po načelu dinamičnega ravnovesja med jinom in jangom, presežek vsakega od njiju, povzroči relativno pomanjkanje drugega. Bolezen po teoriji TKM izhaja iz presežka patogenov jina ali janga, odvisno od tega katerega on njiju primanjkuje. Kadar je patogen janga v presežku, ta prispeva k bolezni in zavira yin. Presežek jang ali jang patogena je patološka sprememba, ki je posledica presežka jang, ki presega normalne ravni. Prekomerni jang proizvaja toploto in s tem povzroči zvišanje telesne temperature. Presežek jin ali jin patogena je patološka sprememba, ki je posledica preseganja jina od normalne ravni. Presežek jina vodi v motnjo janga in povzroči sindrom prehlada. Premajhen jin ali jang pomeni, da gre za patološko spremembo, pri kateri sta bodisi jin bodisi jang pod normalnima ravnema. Pomanjkljiv jang neposredno vpliva na jin. Kadar je jang-qi v telesu prešibek, da bi spodbudil proizvajanje jin toka, se to odraža na slabih jin rezultatih. Ko pa je jin tek v telesu prešibak, da bi spodbudila proizvodnjo jang-qija, je rezultat premajhen jang.
Po načelu dinamičnega ravnotežja med jin in jang, pomanjkljivost enega vodi v hiperaktivnost drugega in obratno. Glavni vzrok bolezni zaradi pomanjkanja jin ali jang, leži torej v jin esenci in jang-či (jang qi).